Komadi
Zlata ribica
Tvoje misli,
moje misli.
Zakaj bi naše misli,
bile v moč spomina vpete,
zakaj bi noč, prebujala dan.
Ujet v kozarcu časa,
vse videno se spet ponavlja,
ni več volje, ni več glasa.
Se ti ne zdi, se ti ne zdi, da spomin bledi,
se ti ne zdi, se ti ne zdi, da zlata ribica si.
Niso naše,
vaše so napake iz preteklosti,
le zato je temnejše nebo.
Naivne želje,
iz prodanega srca,
da postanem zlata ribica.
Se ti ne zdi, se ti ne zdi, da spomin bledi,
se ti ne zdi, se ti ne zdi, da zlata ribica si.
Nevarno agresiven, pogumen in naiven,
nevarno agresiven kot zlata ribica.
Bankir
Dan kot rojen za tebe,
za tvoje ideje.
Očaran sam s seboj,
prevare nimajo meje.
Še malo, bo postalo,
za nas umetnost preživetje.
Tvoj hobi, navade,
zate, denarja štetje.
Ni prostora za skrbi,
barva ega in moči,
money power like a poison flower,
očara, omami in te zasvoji.
Kaj boš naredil,
ko sonce zate ne bo več sijalo.
Bankir pozabljen od vseh,
kaj za teboj bo ostalo.
beda, laži,
zadnjič in za vedno,
na vagone, na milione,
a zate, a zate ne…
Ni prostora za skrbi,
barva ega in moči,
money power like a poison flower,
očara, omami in te zasvoji.
Zate ni prostora za skrbi…
Sanje
Spet beži, spet leti, spet se prebudi,
ni miru ni strahu da ostane tu.
Se odpre novi svet novo upanje,
še več še bolj zaživi srce.
Skozi prste teče čez telo,
ne zato da bo mimo tebe šlo.
Vedno tu so a nikjer jih ni,
čakajo da v tebi nekaj se zbudi.
Spet so tu, tu na dnu, prebujene so,
čakajo, da zadanejo te močno.
Le sledi, že se zdi, da jih več ni,
novi val, nova moč se zgodi.
Ne izpusti, ne oziraj se,
Ne razmišljaj, če je prav al ne.
Si edini njihov gospodar,
lahko si jim suženj ali car.
Sanje, še upaš ali dvomiš vanje,
sanje, še čakaš al boriš se zanje.
Sanjaš z odprtimi očmi,
sanjaš z odprtimi očmi.
Isto je sonce isto je nebo,
da se ga dotakneš moraš dvigniti roko.
Še vedno so ostale vse sledi,
ki mi lahko pokažejo kako so to naredi.
Pridi skupaj bova lažje,
zaživela naše sanje,
naj se spet oči iskrijo,
tvoje misli mojim se smejijo.
Sanje, še upaš ali dvomiš vanje,
sanje, še čakaš al boriš se zanje.
Sanjaš z odprtimi očmi,
sanjaš z odprtimi očmi.
Do dna
Še se iščeš,
ko se najdeš,
če se začutiš,
se dobro poglej.
Zazri se vase globoko,
vse do dna,
ko se začutiš pusti misli,
vse do srca.
Nič ni narobe s tabo,
čas pustil si za sabo,
zdaj končno si na čisto,
da vse tisto ni več isto.
A poglej globoko do duše, do dna,
pusti misli vse do srca.
Boš z nasmehom,
zbujal dneve,
spet boš sebi,
dihal za vrat.
Si spet dovoli,
da svet žari,
v barvah, ki jih občutiš
in vidiš le ti.
Nič ni narobe s tabo,
čas pustil si za sabo,
zdaj končno si na čisto,
da vse tisto ni več isto.
A poglej globoko do duše, do dna,
pusti misli vse do srca.
Banana republika
Včeraj in tudi danes,
verjetno jutri,
gledam, iste face,
poslušam iste zgodbe.
Dost ‘mam,
da z mano se igrajo,
dost’mam,
za ovco me imajo,
si upajo,
so igre dovoljene,
dost’mam,
te mega gnile scene.
Le veselo, na mezdno delo,
še zlato sonce bo zapelo,
za vse dni in vse noči,
a se zgodi da dnarja ni zato,
dost ‘mam,
da z mano se igrajo,
dost’mam,
za ovco me imajo,
si upajo,
so igre dovoljene,
dost’mam,
te mega gnile scene.
Dost’mam!
Brez duše,
brez srca,
banana republika,
lepa, prevarana,
lahko noč Slovenija.
Tisoč rožic bom nabral,
vdahnil skromnosti lepoto,
prosil za pomoč nebesa,
da pozdravim to slepoto, ker
dost ‘mam,
da z mano se igrajo,
dost’mam,
za ovco me imajo,
si upajo,
so igre dovoljene,
dost’mam,
te mega gnile scene.
Dost’mam!
Brez duše,
brez srca,
banana republika,
lepa, prevarana,
lahko noč Slovenija.
Totalno legalno
Nisi cool, če govoriš jasno,
nisi in, če pozdraviš soseda,
diskretno se umikaš svetu,
bede blišč in razuma beda.
Kaj je prav in kaj je narobe,
virus zmede udaril je globalno,
network ti topi kosti in žile,
zato misli in delaj digitalno.
Daj že odpri oči,
a se ti drugačen svet zdi,
lahko ostaneš tu do konca,
a’l greš tja kjer je še zadosti sonca.
Vrednot človeških erozija,
vpijoč napuh vse do neba,
kupiš si legalnost po potrebi,
kupiš srečo in pot do srca.
Prav prijetno, krasno doživetje,
rolajo se šov programi,
TV naše novo razodetje,
kako je malo treba, da je sreča z nami.
Daj že odpri oči,
a se ti drugačen svet zdi.
Lahko ostaneš tu do konca,
a’l greš tja kjer je še zadosti sonca.
Ne da me skrbi,
a to kar gledam zdi se mi banalno,
novi trend za nove dni,
nemoralno totalno je legalno.
Ne, ne, nemoralno totalno je legalno…
Ples elit
Besede brez pomene,
zlagani so nasmeški,
načelnost izigrana,
oj vi prijatelji nebeški.
Kaj je vaša sreča
in kje je vaš ponos,
ste eni in edini,
vaš svet je gol in bos.
Ko iluzija je realnost
in ko usodo krojijo sanje,
nekoč trenutek postal bo večnost,
le takrat verjemi vanje.
Ta ples ni zate ne zame,
ta ples ni zate ne, ne, ne zame ne.
Nič ni narobe,
z diktaturo egoizma,
ste bratje in sestre,
otroci revanšizma.
Bit vpet je v strune,
rock’n rolla elitnih norcev,
ujeti v razglašenem ritmu,
vse za dolgčas svojih dvorcev.
Ta ples ni zate ne zame,
ta ples ni zate ne, ne, ne zame ne.
Besede brez pomene,
zlagani so nasmeški.
načelnost izigrana,
oj vi prijatelji nebeški.
Mi nismo z vami, mi smo za vas,
a tudi vam se izpel bo čas.
Igra
Izpita čaša človeškega ponosa se smeji,
izpranim glavam voščenih lutk obranim do kosti.
Trdno vpeta zanka, čez vse pore naroda,
postavi se v vrsto, da podpišeš da si za.
Brez strahu brez skrbi, to se le meni zdi.
Vse vidim in vse slišim, a zakrivam si oči,
tako je vse O.K. tako manj peče manj boli.
Lahko zapišem svojo misel, a jo misli že nekdo,
lako jo iz papirja izbrišem, a izbrisana ne bo.
Brez strahu brez skrbi, to se le meni zdi.
Naj si mislim, da se le igrajo.
Naj raje pozabim zato ostani z mano.
Da gledam zvezde s tvojimi očmi
in čutim veter, kot ga čutiš ti.
Tudi če govoriš tiho, te slišijo ušesa.
bi radi brali misli, vzeli dušo iz telesa.
Ni zdravo, ni važno, je bedno, ni vredno,
presliši, izbriši, pozabi za vedno.
Naj si mislim, da se le igrajo
Naj raje pozabim zato ostani z mano.
Da gledam zvezde s tvojimi očmi
In čutim veter, kot ga čutiš ti.
Visoko dvigam roko
Mogočni, izbrani
in vsi od boga dani,
brez duše, razuma,
brez pravega poguma.
Kronično zaslepljeni,
moralno izgubljeni,
vedno prvi ste v vrsti,
vas še srbijo prsti.
Novo jutro, nov je dan,
ki skriva svoj obraz,
boji se sonca,
tebe, mene.
Visoko, dvigam roko za vse nas,
za sanje, za moč da verjamem vanje.
Ne pusti, da izgine,
da se umakneš, da te mine,
vse tisto že od veka,
kar te naredi človeka.
Kronično zaslepljeni,
moralno izgubljeni.
Vedno prvi ste v vrsti,
vas še srbijo prsti.
Novo jutro, nov je dan,
ki skriva svoj obraz,
boji se sonca,
tebe, mene.
Visoko, dvigam roko za vse nas,
za sanje, za moč da verjamem vanje.
Nismo sami
Nismo sami v svojem svetu,
nismo sami na internetu.
Nova vrsta na obzorju,
nismo sami v vesolju.
Čisto nič nas več nemoti,
kam bo zemlja se vrtela,
vozi se po svoji poti,
bo nebesa al temo zadela.
Nismo sami, vi ste z nami…
Nova vrsta nove meje riše,
um človeka nove zgodbe piše,
z vašimi očmi in našimi nogami,
nismo sami vi ste vedno z nami.
Sami smo ko rešujemo probleme,
sami smo ko nasanejo dileme,
vedno sami na koncu vrste,
ponos počasi skupaj stiska prste.
Nismo sami, vi ste z nami…
Nismo sami, ko nas luna nosi,
ko zbudiš se a ne veš kdo si,
pojemo pesmice, ki radi jih imate,
ni vam dolgčas z nami se igrate.
Nismo sami, vi ste z nami…
Nismo sami, nismo sami,
nismo sami, nismo sami,
vi ste vedno, vedno tukaj
vedno tukaj, vedno z nami.
Ostani vedno to kar si
Kot voda,
se zliješ,
na rane,
odprte.
Si cvetela da bo lepši svet,
tu si da lahko zapojem spet…
Naj, naj, naj…
Brez maske,
brez dvoma,
se smeješ,
razmišljaš.
Kjer si ti tam vse lahko se zdi,
vsako jutro se s teboj zbudi.
Ko sanjaš oblake,
ko slikaš si sonce,
odpri se, obarvaj še moj dan.
Ostani to kar si,
naj dan te ne spremeni,
ostani takšna kot si.
Ostani to kar si, ne pusti dnevu,
da te spremeni,
zjutraj ko se zbudiš, zvečer,
preden ležeš in zaspiš.
Ostani, ostani, ostani vedno to kar si,
ostani, ostani, ostani vedno to kar si,
ko sanjaš oblake, ko slikaš si sonce,
odpri se, obarvaj še moj dan.
Ostani to kar si,
naj dan te ne spremeni,
ostani takšna kot si.
Povej naglas
Smo drugačni, smo enaki,
imamo iste sanje.
Smo različni in podobni,
gledamo isto stanje.
Povej, da si, da misliš, da veš.
Vse je belo, vse je črno
in vse je rdeče.
Le predsodki, le propaganda,
nekdo za nos nas vleče.
Povej, da si, da misliš, da veš.
Povej na glas, zdaj je čas,
na čisto smo oprani,
in si za to, naj vedo,
vsi smo na isti strani.
Povej,
povej na glas, zdaj je čas.
Poglej čez namišljene zidove,
presliši zablojene glasove,
razbij okove utopije
in ko se zbudiš…
Povej, da si, da misliš, da veš.
Povej na glas, zdaj je čas,
na čisto smo oprani,
in si za to, naj vedo,
vsi smo na isti strani.
Povej,
povej na glas, zdaj je čas.
Povej, povej na glas,
povej, povej na glas, zdaj je čas….Povej
na, na, na…
Začuti ptice v letu
Vsak dan je pravi,
da je tvoj,
vsak trenutek zdaj
in nikoli več,
naj v tebi žarek sonca,
predrami žile in kosti,
od začetka in vse do konca,
naj telo ti zaživi.
V veter stegni roko,
naj dvigne te visoko.
Kmalu videl boš,
preko vseh gora,
in slišal mavrico,
ko se spusti neba,
na ustih bo žarel nasmeh,
ko se dvigneš in ko se zaveš,
da nisi več na tleh.
Začuti ptice v letu,
da tu si reci svetu.
V veter stegni roko,
naj dvigne te visoko.
Začuti ptice v letu,
da tu si reci svetu.
No pasaran
They didn’t come to late,
to create a better world.
They didn’t stop believing
in freedom and justice without the sword.
You never know if you never try,
don’t loose hope until after it is done,
NO PASARAN…
There is no melody but you still can sing,
you can fly when you are missing a wing.
Make a stand don’t let your wishes hide,
you have power, vision and pride.
Don’t stop me, when I giving my best,
no time to go down and no time to rest,
NO PASARAN…
Viva la muerta…
Don’t stop me, when I giving my best,
no time to go down and no time to rest,
NO PASARAN…
Viva la muerta…
Pravljica
Za sedmimi grorami in dolinami,
se pravljica začne in konča nekje
na mestnih ulicah v koših za smeti.
Tudi pravljice so za izbrane se mu zdi.
Le bleda senca sebe.
Ni pravi, ni več isti.
Ko ga gledam me v oči zazebe,
razočaranega do obisti.
Je to svet, ki smo ga h’teli met?
A je to svet, ki smo ga h’teli met?
A je to svet, ki smo ga h’teli met?
Spomin se vrača mu v pretekle dni,
kje je zavozil, kje odneslo ga s poti.
Kot že večkrat je spoznal, da nima te moči,
da njegovo pravljico so drugi spisali.
Je to svet, ki smo ga h’teli met?
A je to svet, ki smo ga h’teli met?
A je to svet, ki smo ga h’teli met?
Kdo piše pravljice za lahko noč?
Kdo je tisti, ki ima to moč?
Se čez čas ob litru črnega vse lažje zdi,
tako kot včeraj tudi danes brez skrbi zaspi.
Je to svet, ki smo ga h’teli met…..?
Izberi dan
Čisto pri tleh, ker te skrbi,
čas za nasmeh, je rezerviran za pisane dni,
ki še pridejo in spet boš želel,
da si eden izmed njih.
Spregledan lik, vse predvidljivo,
Ne sili se, smešen si in ti ne gre,
Bodi iskren, predrami se iz izolacije.
Izberi dan, postavi ga …. na svojo stran,
In pokaži kaj skrivaš v sebi … dobro
Stisni dlan in vedi da … nisi sam,
Nas veliko je, ki smo ob tebi … s tabo.
Razklan da dvoje, alternativa samemu sebi,
separiraš misli, vzameš, kar nihče vzel nebi,
pristaneš na vse, stiskaš zobe izza nasmejanih ustnic,
mojster za prilagajanje po željah in po potrebi.
Izberi dan, postavi ga …. na svojo stran,
In pokaži kaj skrivaš v sebi … dobro
Stisni dlan in vedi da … nisi sam,
Nas veliko je, ki smo ob tebi … s tabo.
Nisi sam, nisi sam, Glej… ker smo ob tebi s tabo.
Nisi sam, in ne boš sam, ne boš sam,
ker bomo ob tebi s tabo….le spreglej.
Odprite okna
Pregloboko, preširoko,
preveč zavito, očem skrito,
preobsežno, nič več nežno,
nas v glavo, za zabavo.
Skozi tunele na Sejšele,
preko veze z malo jeze,
da bo videt vse normalno,
kar dogaja, nam se stalno.
Vsaj na stežaj odprite okna,
bo lažje spet zajeti zrak,
vzemi, zgrabi, ne pozabi,
odveslaj preden pade mrak.
Pregloboko, preširoko,
preveč zavito, očem skrito,
preobsežno, nič več nežno,
nas v glavo, za zabavo.
Vsaj na stežaj odprite okna,
Kmalu sledi še na zadnji let,
še nekaj malo je ostalo
še nekaj malo je za vzet.
Delaj premak’n rit za moj profit…
Piramida
Gor do vrha po piramidi…
na eni strani jaz na drugi moje želje,
višje, vedno bolj visoko…
in ko bi že odnehal, trma zgrabi me za roko.
Slišim, slišim, slišim šepet v glavi,
naj te.. nič več… nič več ne ustavi.
Pohlep mi daje moč, jeza me poganja,
ne čutim bolečin, ni več kompromisov.
Idejo da obupam v osnovi ignoriram,
če bo kaj ostalo za mano se prav nič ne sekiram.
Ko vzpenjam se …proti vrhu piramide,
tam vedno sonce.. .sveti in ne zaide.
Kar bom želel bo moje, sodnik in rabelj bom za vse
večji bom od njega, le da on tega ne ve.
Imel bom moč, z ljudmi se bom igral,
bom nagradil poslušne, ostale kaznoval.
In se končno je zgodilo,
ko nekaj je sanje v realnost spremenilo.
Zdaj sem tam, kjer veter več ne piha,
boji se njegovega in mojega vdiha.
Daj mi, zdaj pokaži, kaj vse mi pripada,
kaj je in kaj bo moje, kakšna bo nagrada.
Okoli mene prezir in maščevalnost,
se drenjajo veliki, jim tuja je realnost.
Privilegij egoizma, da ima ušesa gluha,
tu gori je vse zadeto od čistega napuha.
Daj mi več prostora, daj mi, več nadzora,
tam na vrhu piramide, kjer sonce….
…. a tudi tam sonce lahko zaide
Umetna inteligenca
Algoritmi se vrstijo za natančen izračun,
kdaj postal bom nepotreben in preneumen,
da skrbel bi za svoj obstoj.
Digidigitalna čustva,
se moderirajo v nevronskih mrežah
Digidigitalna pamet,
zbira podatke na digitalnih stezah,
generira umetne možgane,
ker v naših je tema in malo ostane
Za razvoj, za napredek, za bodočnost
Se že piše nova zgodba, odpirajo se vrata v drugačen svet,
neka nova harmonija, resničnost ali utopija
vse lepo naš še čaka, vse kar smo hoteli met … a res
1101011 počasi leze za mano kot senca,
1101011 umetna inteligenca
In bo delala……………namesto nas
bo prosperirala……..namesto nas
nič ne bo spala……..ker bomo mi
in bo živela……………namesto nas, bo živela, namesto nas
Nedoživeti protokoli, brez čustev in brez sanj
nas bodo učili živeti 1101011
1101011 počasi leze za mano kot senca,
1101011 umetna inteligenca ….
In bo delala……………namesto nas
bo prosperirala……..namesto nas
nič ne bo spala……..ker bomo mi
in bo živela……………namesto nas, bo živela, namesto nas.